Stanje na področju izvajanja nalog Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano – ugotovitve dosedanjega delovanja
S 01. 01. 2019 je stopil v veljavo del zakona o kmetijstvu, ki govori o nepoštenih praksah, obveznostih, ki jih morajo izpolnjevati deležniki v verigi preskrbe s hrano in obveznih sestavinah pogodb, s prehodnimi obdobji. Uveljavitev sprememb zakona je za deležnike na začetku pomenila težave in nejasnosti, predvsem v delu sklepanja pogodb. Tekom časa se je pokazalo, da spremembe zakona ne vplivajo na poštene poslovne odnose med deležniki in da kupci in dobavitelji poslujejo na podlagi podpisanih pogodb. Imel sem priložnost videti in preveriti, da so to celoletne pogodbe. V začetku so se na varuha obračali vsi, ki so želeli razjasnitev kaj oz. kateri prehranski proizvodi se uvrščajo pod določila zakona o kmetijstvu (npr. ali pod določila zakona spada tudi trgovina, ki prodaja semena, sadike, rastline, artikle za oskrbo vsega tega, med drugim pa tudi testenine za prehrano živali, ali pa ali zapadejo med nepoštene prakse tudi jedi po načelu pogrej pojej itd.). Razumevanje nepoštenih praks je namreč izredno široko. Moja ugotovitev je, da bi moral pripravljavec zakona podati obrazložitve kaj se razume pod določeno nepošteno prakso, da ne bo prihajalo do različnega razumevanja in obrazložitve za isto nepošteno prakso.
V zadevi s problematiko uvoženega poljskega mesa sem poudaril problem sledljivosti oz. izvora osnovne surovine. Tu je zakonodaja zelo pomanjkljiva, saj dovoljuje, da se kot država proizvoda navede država, kjer se je opravila zadnja dodelava ali receptura. Potrošnik pa ne pozna izvora surovine iz katere je proizvod narejen. Iz projektne naloge, ki je bila izvedena konec leta 2018, z naslovom Analiza promocijskih aktivnosti v posameznih trgovskih verigah v Sloveniji ugotavljam, da imajo trgovske verige različne strategije o tem kaj oglašujejo kot domače, lokalno, slovensko. Nekatere strategije temeljijo na proizvodu, ne glede na osnovno surovino in posredno promovirajo samo slovensko živilsko predelovalno industrijo, nekatere trgovske verige pa strategijo gradijo na promociji domačih pridelanih surovinah in s tem promovirajo tudi domačo pridelavo.
Iz navedenega primera ugotavljam, da je v prehranski verigi v Sloveniji od pridelovalca do potrošnika vzpostavljen ustrezen nadzor in da slovenski potrošnik lahko zaupa slovenskim prehranskim proizvodom. Problem pa nastane, ko veriga ni v celoti sklenjena. To se je izrecno pokazalo na delu javnih naročil. Iz tega področje je bila podana tudi ena prijava na AVK.
S ciljem ugotovitve kako deležniki poslujejo po načelu sell in in sell out sem izvedel poizvedbo dobave, prodaje in promoviranja določenih proizvodov, ki so jih različne trgovske verige ponujale potrošnikom v svojih katalogih, in prišel do naslednjih ugotovitev:
1. Ne glede na določila zakona o kmetijstvu se še vedno postavlja vprašanje pristojnosti izvajanja nalog varuha. Glede tega se še pridobivajo tudi pravna mnenja. Kar se tiče pogodb pa je bila podana pripravljenost tako na strani kupcev kot dobaviteljev, da si lahko pogodbe ogledam na sedežu podjetja. Cene za določene deležnike predstavljajo poslovno skrivnost, za določene pa ne. Ne glede na to, pa so kupci in dobavitelji posredovali podatke, ki so bili s pregledom zahtevani oz. zaprošeni.
2. Kupci in dobavitelji imajo med seboj sklenjene pogodbe, ki so celoletne, s podpisom pogodbe dobavitelj s kupcem v nekaterih primerih podpiše tudi strinjanje s splošnimi pogoji, ki jih ima uveljavljene kupec. Kupci k akciji pristopajo na dva načina:
Kot promocija kupca, kar pomeni, da kupec artikle nabavi od dobavitelja po redni ceni, prodaja pa jih po akcijskih cenah. Kar pomeni, da kupec financira akcijo, dobavitelj pa je (ali pa tudi ne) udeležen pri promociji akcije, v katalogu. Glede na razpoložljive količine pri dobaviteljih, kupec izbere enega ali več dobaviteljev. V konkretnem pregledu sta na tak način poslovala dva kupca.
Kot akcija kupca, kar pomeni, da se kupec in dobavitelj dogovorita o terminu akcije, določita količine, kupec od dobavitelja nabavi artikel po redni ceni, po zaključku akcije kupec dobavitelju posreduje dobropis in obračuna stroške objave v katalogu ali pa se trgovec in dobavitelj dogovorita za akcijsko ceno in količine, ki se prodajajo po tej ceni. V konkretnem pregledu sta na tak način poslovala dva kupca.
3. Za potek same akcije kupec in dobavitelj ne sklepata posebnih pogodb. Dogovorita se za okvirne količine, ki jih usklajujeta ne dnevni bazi, glede na prodajo oz. potrebe kupca. Dodatnih posebnih pogojev akcij se ne postavlja, glede povečanja količin se dogovarjajo ustno, dobavitelji zagotavljajo samo dogovorjene količine, dodatne količine zagotavljajo samo v primeru, če so te količine na voljo. Glede neprodanih količin imajo dobavitelji izkušnje, da teh količin ni ali pa ne vedo koliko je neprodanih količin pri trgovcu. Kupec in trgovec se lahko tudi dogovorita, da akcijska cena velja do odprodaje dogovorjenih (naročenih količin).
4. V konkretnem pregledu pri dobaviteljih kot pri kupcih neprodanih količin ni bilo. Na podlagi predloženih dokumentov (dobavnice, naročilnice, dobropisi …) so se naročene količine ujemale s prodanimi oz. obračunanimi količinami.
Ugotovitve na področju zelenjave: obiskal sem več pridelovalcev zelenjave (od maja do julija) v Sloveniji in dobil pozitivne odzive glede poslovnega sodelovanja. Odkup je potekal nemoteno, tudi cene so bile zadovoljive. Problematika, ki je bila izpostavljena:
S strani trgovine: nepovezanost pridelovalnega sektorja, vendar se stanje izboljšuje
S strani pridelovalcev v odnosu do dobaviteljev (npr. zadrug): izgubi se sledljivost. Potrošnik v trgovini ne dobi informacije, kdo je pridelovalec določene zelenjave, temveč samo kdo je dobavitelj. Potrošnik bi moral biti informiran tudi o tem. S tem se krepi tudi zaupanje v prehranski verigi.
V povezavi z zelenjavo sem preveril tudi dobavitelje, ki so zelenjavo (čebulo, krompir) pakirali pod trgovinsko blagovno znamko in navajali poreklo Slovenija. Za konkretne lote sem ugotovil, da so bili pridelovalci čebule in krompirja slovenski pridelovalci in ni prihajalo do zavajanja.
S strani pridelovalcev je bila izpostavljena pobuda, da bi Slovenija morala bolj zaščititi slovenskega pridelovalca pred globalnim vplivom. Eden od načinov, ki pomeni tudi spodbudo za kmetovanje in zaposlovanje delavcev (sezonska delovna sila), je določitev proizvodne cene proizvoda.
Ugotovitve na področju delovanja zadrug: zadruge imajo v povezavi z nepoštenimi praksami različne prakse. 5. Odstavek 61. f člena sicer govori, da nepoštene prakse ne veljajo v odnosu med zadrugo in člani zadruge, skladno z zakonom o zadrugah. Tako lahko ugotovim, da določene zadruge izvajajo poslovanje na način, ki je definiran kot nepoštena praksa (npr. akcije: odkup od pridelovalca po akcijskih cenah, prodaja pa po rednih cenah še po zaključku akcije). Mnenje varuha glede tega je, da ocenjujem, glede na določila 61. f člena zakona o kmetijstvu, da prihaja do neenakih poslovnih odnosov med dobavitelji zadruge, ki so člani zadruge in tistih, ki niso člani zadruge. Za dobavitelje člane zadruge nepoštene prakse ne veljajo, za dobavitelje nečlane zadruge pa veljajo določila 61. f člena. Takšno stanje je potrebno odpraviti.
Težave pri delovanju Varuha:
Kvaliteta informacij: največkrat so informacije zelo pavšalne, generalne in načelne in ne temeljijo na konkretnih primerih, ki bi služili za nadaljnje reševanje problema. Do danes sem še najbolj konkretno informacijo, ki lahko predstavlja nepošteno prakso (plačilni roki) za konkretnega deležnika, dobil iz tiskanega medija,
Problematika poslovne skrivnosti, vpogleda v pogodbe, povezano s pristojnostmi varuha. Razmišljanje v smeri, da lahko Varuh informacije in podatke potrebne za svoje delovanje in reševanje konkretne zadeve, ki jih deležnik opredeli kot poslovno skrivnost, pridobi s pomočjo AVK,
Organizacijski del: delo varuha je nepoklicno, sicer ima na razpolago tehnično podporo iz ministrstva za kmetijstvo, vendar imajo zaposleni ministrstva tudi druge naloge. Mogoče je to prišlo do izraza še bolj zato, ker je bilo ministrstvo skoraj do danes v procesu reorganizacije.
Direktiva (EU) 2019/633 evropskega parlamenta in sveta z dne 17. aprila 2019 o nepoštenih trgovinskih praksah med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi:
Države članice morajo svoje nacionalne predpise uskladiti s predpisi direktive do 01. 05. 2021, uporabljati pa jih začeti najkasneje do 01. 11. 2012,
Direktiva daje možnost opredelitve strožjih zahtev v nacionalni zakonodaji kot so opredeljene v direktivi, ne pa milejših,
V Sloveniji bi bilo potrebno opraviti javno razpravo med deležniki kako vzpostaviti sistem skladno z direktivo in trenutnim stanjem v Sloveniji, zlasti v kontekstu 4. In 6. Člena direktive,
Tudi v Sloveniji se bo potrebno odločiti glede definiranja nepoštenih praks med deležniki, o čemer govorita 1. In 3. Člen direktive.
IGOR Hrovatič
varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano